Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal

Naša dvodnevna tura se je začela nad Kamniško Bistrico, na Jermanci. Od tam smo nadaljevali po lepo označeni pešpoti skozi gozd in levo navzgor do znanega počivališča Pri Pastirjih in naprej do Kamniškega sedla.
Nastanitev v lepo urejeni, prijetni koči, z odličnimi in prijaznimi oskrbniki. Pojemo zelo okusen ričet, si malce spočijemo in odpravimo proti 2253 visoki Brani. Dan je bil za bogove in seveda za nas , sončka ne preveč, prava temperatura za hojo in kaj kmalu smo bili na vrhu prelepe in zelo razgledne gore. Pogledi naokrog res božanski, malo nad vrhovi so se vlekle megle, vendar ker so se malce prekladale levo in desno, so nam radovednim razkrile in pokazale tisto pravo, magično lepoto gora. Krog Kamniških gora je tukaj sklenjen. Od Grintovca , Mlinarskega sedla, Dolgega hrbta, Skute, Štruce, Turske gore, nad kočo impozantna Planjava, Mala, Velika Ojstrica, Krofička, pa pogled vse do Velike Raduhe, Pece… na desni, pod nami lepo vidna pot od slapa Rinke, prek Okrešlja proti Svinjskemu sedlu, Ledinskemu vrhu, Mrzli gori, naravnost pred nami Mali, Veliki Zvoh, Kompotela, Kalški greben, Kalška gora, Kokrsko sedlo…ni da ni .. Kamniško- Savinjske Alpe so resnično lepe gore.
Nazaj k koči se nam nekako ni mudilo, pa smo se pod Brano usedli v pesek, vedrili, pasli firbce, tako nekako, kot to počnejo kozorogi...
Naslednje jutro smo se prav počasi spravili iz postelj, pojedli zajtrk, popili kavico in krenili s Kamniškega sedla v levo po melišču, pod ostenje Planjave, potem pa zopet desno do Pastirjev, se spustili nazaj do razpotja in nadaljevali po strmi poti Repovega kota, proti našemu drugemu cilju -Staničevem vrhu.
Staničev vrh, samotno brezpotje, v tišini, odmaknjenosti od civilizacije, težje dostopno in zato tudi toliko bolj vredno, zasluži si več besed, ne samo slike.
Vrh je ime dobil prav po našem Valentinu Staniču, kateri je bil pionir modernega alpinizma in najpomembnejši alpinist Vzhodnih Alp na začetku 19. stoletja, po katerem nosi naše planinsko društvo tudi ime.
Njegovi vzponi so bili za tisti čas izvirni in drzni, saj se je v hribe odpravljal samostojno, brez vodnika. Temu vrhu so ime, kot spominsko obeležje, ki naj spominja nanj, poklonili stanovski kolegi, Drenovci
( Bogumil Brinšek, Ivan Kovač, Pavel Kunaver, Ivan Michlel in Ivan Tavčar), ki so poleti 1911, v dveh delih izvedli prečenje najlepše grebenske ture v slovenskih gorah, Zeleniške špice, katere so nadaljevanje Staničevega vrha. Prvi obiskovalec vrhov Zeleniških špic pa je bil Valentin Slatnar, bos s svojimi lovci.
Pravzaprav, cel greben Zeleniških špic, se kot začetek smatra na Kamniškem dedcu, vendar je napredovanje do Staničevega vrha zaradi gostega ruševja zelo oteženo. No, jaz, Miloš, Alojz in Simon smo jih prehodili, preplezali, zato lahko to z zagotovostjo tudi potrdimo.
Ko smo stopili iz gozda se nam je odprl pogled na ostenje Planjave na levi in začetek skalnatega dela Zeleniških špic na desni strani. Čez gladke plošče smo prečili grapo, naprej pa po gruščnatem terenu do tolmunov s slapi.
Nadaljujmo navzgor po poti, se usmerimo desno v strugo, odložimo odvečno kramo iz nahrbtnika in gremo navzgor po skrotju, grapah. Višje grapa zavije v desno, pod grebenom pa levo. V smeri stolpičev dosežemo rob grebena nad ruševnatim sedlom pod Staničevem vrhu. Pod grebenom nato sledimo stezici, potem pa sledi poplezavanje po krasni skali po grebenu do Staničevega vrha. Hoja in pristop na Staničev vrh ni primerna za vrtoglave in ne gre ga podcenjevati. Ta pot je za izbrance.
Na vrhu smo posedeli, pred nami se je, tu pa tam, iz megle, pokazal cel greben res prelepih, zahtevnih in čudovitih Zeleniških špic, katere smo štiri leta nazaj že preplezali. Levo pred nami ogromno ostenje Planjave, naprej Srebrno sedlo in vse kar spada zraven.
Megla okrog nas, nad nami se je skozi odprtino v nebu sonček prebil do nas in nas ogreval, res, skoraj bi rekla nenaraven in nenavaden dogodek. Anita je rekla, da imamo veze pri Staniču, zato na nas sije sonce. Hehe, se popolnoma strinjam z njo.
Dva dneva preživeta mirno, skromno, počasno, v prijetni družbi in seveda v objemu čudovitih gora ... to so gore
 
Zapisala: Katja Žagar, vodnica PDVS Kanal

Planinsko društvo
Valentin Stanič Kanal
Gradnikova 3
PP 29
5213 Kanal
pdVS.Kanal@gmail.com

TRR: SI 560475 0000 0616486
Davčna št: 57801908

Naša spletna stran za svoje funkcionalnosti uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Ali se strinjate z uporabo piškotkov ?

- eZasebnost direktiva EU

Zavrnili ste piškotke. Odločitev lahko spremenite.

Sprejeli ste piškotke z naše spletne strani. Odločitev lahko prekličete.